Hitenje pred odhodom počasi mineva, ob enajstih štartava. Iskanje tehnične opreme se je nehalo. Kar je na kupu je na kupu. Dva dni pred odhodom sem se spomnil, da bi bilo pametno znati previjati rezervo. Za vsak slučaj. Res sem hvaležen Stanetu Kranjcu, ki si je vzel tik pred odhodom na  dopust čas in me naučil previti rezervo.  Torej »imava vse« in greva. Marina vozi. Greva po znani poti, katero sva prevozila pred kakimi 20imi dnevi. Uganka je samo zadnjih manj kot sto km. Sprašujeva se od kje se nama zdi Hallstat znan. Tam blizu je Obertraun in štart XAlps. V sprejemni pisarni kmalu ugotoviva, da bo počitka bolj malo. Presenečenje dneva: Tebe pa poznam! Mi reče nekdo od organizatorjev. Nič mi ni blo jasno!? Pred par leti si mojga frenda pobiral z drevesa! Ha ha. Prvi briefing je že zvečer  in naslednja dva dneva več ali manj nonstop seznanjanje s pravili, instrumenti in uporabo le teh. Sreča, da sva že v petek takoj po prihodu končala foto seanso in ... zamudila briefing. Nisva pa zamudila skupne večerje. Med briefingi sva morala naslednji dan polepiti padalo z nalepkami. To je trajalo skoraj 4 ure. To je bil najhuši del prvih dveh dni. Med lepljenjem sva spila kar kakšen RedBull preveč. Ugotoviva tudi, da nama ena od UKV postaj ne dela. To pomeni lažji nahrbtnik in manj komunikacije. Bentim nad Visto, ki ma težave z Javo in ne pridem do meni ljubih vremenskih strani. 21 ponedeljek se neumorno bliža in kar naenkrat je štart tu.